Zgodovina

 

S59DAP
Nekaj zgodovine o našem klubu…

Razmere v občini (od Bovca do Podbrda)

Znano je, da je bil v času pred letom 1965, ko je v občinskem središču v Tolminu obstajal občinski odbor Ljudske tehnike kot organizacije za širjenje tehnične kulture med mladino, ustanovljen tudi radioklub, vendar ni nikoli zaživel in dosegel nekih vidnih uspehov, čeprav je morda imel za to vse pogoje. Za radioamaterstvo so se navduševali le posamezniki, vendar dlje od tega ni prišlo, ker – kot kaže – ni bilo dovolj organizatorjev in mentorjev, ki bi mladini pomagali.

Ustanovitev kluba

Povsem spontano je leta 1966 s prihodom na Most na Soči dolgoletnega in aktivnega radioamaterja Viktorja Kravanje vzniknila ideja o ustanovitvi radiokluba, ki bi združeval člane v vsej tedanji občini. V šestdesetih letih je Most na Soči zaradi intenzivnega razvoja kovinsko-industrijskega podjetja Metalflex doživljal pravi gospodarski razcvet, zato je bilo tukaj mnogo tehnično-strokovnega kadra, med katerim je ideja o ustanovitvi kluba naletela na plodna tla.

Po ustanovitvi iniciativnega odbora je kmalu prišlo tudi do ustanovnega občnega zbora dne 8.februarja 1966, na katerem je bil sprejet sklep o ustanovitvi Radiokluba “Soča” Most na Soči. Pokroviteljstvo nad njim je prevzelo podjetje Metalflex, ki je za usposobitev klubskih prostorov prispevalo znatna finančna sredstva. Glede na to, da je bila večina tedanjih članov z Mosta na Soči in njegove okolice, je bila prvotna zamisel, da bi bil njegov sedež v Tolminu spremenjena in odločeno, da njegov sedež ostane na Mostu na Soči. Sprejet je bil program dela, ki je v glavnem zajemal širjenje tehnične kulture, predvsem radiotehnike z vključevanjem mladine in tudi drugih, ki jih zanima ta, za družbeno skupnost izredno pomembna dejavnost; organizacija tečajev za radiooperaterje vseh kategorij in skrb za pridobivanje in večanje materialne osnove kluba.
Število članov je bilo v tem obdobju zelo različno; ob ustanovitvi je bilo 29 članov, nakar je konstantno upadalo do leta 1969, ko jih je bilo samo še 5, po tem letu pa beležimo stalen porast, tako da se je število po letu 1995 ustalilo pri številu okrog 140 članov, čeprav je v tem obdobju v Kobaridu nastal nov radioklub, ki združuje tamkajšnje člane.

Danes lahko trdimo, da je bil naš klub vseskozi opažen in upoštevan dejavnik družbe. Prav zato smo dosegli razmeroma ugoden in dokaj zanesljiv vir financiranja preko občinske Zveze društev tehnične kulture, naše strokovno znanje je bilo upoštevano v civilni zaščiti, pri odločanju o napotitvi naših aktivnih članov – nabornikov v rod vojske za zveze, pri ocenjevanju varnostnih razmer z vidika vzpostavljanja zvez i.pd. Vedno smo poudarjali, da je ekspeditivno rokovanje s sodobnimi sredstvi zvez vedno večjega pomena in da to ne sme biti zgolj hoby nekaterih posebnežev, kot nas radi nekateri imenujejo, temveč je predvsem vsestransko koristna družbena aktivnost, ki se bogato obrestuje v izjemnih razmerah kot so poplave, potresi, reševanje v gorah in podobno. V svoje vrste smo uspeli pritegniti dokajšnje število žensk, ker smo se zavedali, da radioamaterstvo ne sme biti domena samo moških.


Pridobivanje materialne osnove

Ob ustanovitvi kluba je pokroviteljstvo nad njim prevzelo podjetje Metalflex, tedaj Most na Soči, in sicer zaradi tega, ker je bilo med člani te delovne skupnosti precej navdušencev, ki so sodelovali pri njegovi ustanovitvi. To podjetje je trpelo skoraj vse stroške za adaptacijo primernih prostorov za kinodvorano. V njih smo imeli svojo PPS in celo učilnico, vendar so prostori popolnoma propadli, ker je vanje prišla lesna goba in uničila ves nov pod in druge lesene izdelke – omaro, mizo, police in okna. Iz teh prostorov smo se morali izseliti. Na roko nam je šla tedanja Skupščina občine Tolmin, ki je omogočila uporabo manjše sobe na krajevnem uradu, s katero smo bili za tedanje potrebe povsem zadovoljni. Leta 1973 smo ugotovili, da večina aktivnih članov stanuje v Tolminu ali v bližnji okolici, zato smo sedež kluba prenesli v Tolmin. Svoje prostore smo dobili v nebotičniku (ležečem, HI…) na Brajdi, kjer smo si morali prostore, vso inštalacijo in antenski sistem nanovo urediti. Toda kaj kmalu smo spoznali, da pridobljeni prostori zaradi vlage ne ustrezajo, zato smo se ponovno selili v stavbo krajevne skupnosti, od tu pa v prostore bivše vojašnice Na Logu.

Za aktivno delovanje kluba je nujno razpolagati s primernimi tehničnimi sredstvi, zato smo prvotne napore usmerili v iskanje finančnih sredstev. Napravili smo nekaj vlog gospodarskim organizacijam, a sta se tedaj – sicer širokogrudno – odzvali le tedanja Goriška zavarovalnica in Zavod za zaposlovanje delavcev v Tolminu. Tudi pokrovitelj je pozabil na nas, zato smo tedanje finančne potrebe pokrivali s priložnostnimi dotacijami od občine, z opravljanjem nekaterih storitev (postavitev antene, popravilo računskega stroja), izpolnjevanjem obveze po pogodbi med ZRS in JLA, in nenazadnje iz lastnih dohodkov. Tedaj nismo plačevali članarine, ker so naši člani trpeli stroške za nabavo vseh drobnarij, kot je žice in kabli, priključki, poštnina, porabo bencina na tekmovanjih, nabavo drobnega orodja, potne in prevozne stroške, nabavo mikrofonov, antene in celo prispevali za nabavo KV radijske postaje.

Do leta 1979 nismo imeli stalnih virov financiranja, zato smo podprli idejo o ustanovitvi Zveze organizacij tehnične kulture Tolmin, v okviru katere smo po posebnih merilih redno udeleženi pri delitvi sredstev, ki jih prejema iz proračuna, pred tem pa iz prispevkov od izplačanih osebnih dohodkov.

Danes razpolaga klub in njegovi člani s sodobnimi tehničnimi sredstvi, ki se ne morejo primerjati s primitivno tedanjo opremo. Za obuditev nostalgije naj omenimo UKV primopredajnik AO-10, ki smo ga ob ustanovitvi kluba nabavili pri ZRS, na KV frekvencah smo delali na sposojenem (Viktorjevem – YU3NQ) predajniku AO-30 v kombinaciji s sprejemnikom SET iz zavezniške podmornice, pravo razkošje pa je bil TRIO-510 in generator HONDA E-300. V letu 1983 smo naenkrat nabavili 7 malih UKV ročnih postaj, 2 UKV in nadaljnje 3 KV stacionarne postaje. Razpoložljiva denarna sredstva smo namenjali za opremo kluba, kot je antenski sistem, repetitor na Kaninu in Tolminskem Lomu, PR vozlišču na Poljubinjskih Ravnah in za povezavo s Podbrdom; več ali manj smo opremili tekmovalno lokacijo – prikolico na Širokem in tekmovalno vozilo FAP, ki ga imamo stacioniranega na Vetrniku nad Kanalskim Lomom. Matično PPS smo opremili z dokaj ustrezno opremo za vse načine dela na skoraj vseh amaterskih frekvencah, na razpolago je solidna packet mreža, pri izdelavi katere so sodelovali tudi naši člani. Izvedena je bila akcija za organizirano skupinsko izdelavo kar šestih WBFM radijskih postaj po Vidmarjevem načrtu. Vzporedno z opremljanjem kluba z radijsko tehniko je potekalo tudi opremljanje posameznikov s sodobnimi osebnimi radijskimi postajami, zlasti na UKV frekvencah, pri čemer jih večina uporablja tudi sodobne računalnike.

Dosedanje aktivnosti

Izhajajoč iz programa, sprejetega na ustanovnem občnem zboru, smo takoj pristopili k organizaciji tečaja za radioperaterje IV. In III. razreda, ki ga je začelo obiskovati 17 tečajnikov, z uspešno opravljenim izpitom pa so ga zaključili samo 4 tečajniki. Tako velik osip pri tej zvrsti aktivnosti je normalen in smo z njim računali. Za formiranje PPS je bilo torej dovolj članov, zlasti ker so 3 člani tedaj že imeli dovoljenje in pooblastilo za delo na radijski postaji III. oz. II. razreda. Istočasno smo delali na pripravah za ureditev formalnosti ob postavitvi klubske radijske postaje, tako da je znak našega radiokluba YU3DAP šel prvič v eter 29. maja 1966. Navdušenje prisotnih je bilo veliko. Od tega dne dalje je bilo naš znak več ali manj stalno slišati na radioamaterskih frekvencah, pogosto ga tudi ni bilo moč slišati, kar je pomenilo, da je: ali pokvarjena postaja ali pa v našem prostoru – 5° C in v njem ni bilo moč zdržati. Seveda pa smo ga lahko slišali marsikatero noč, na tekmovanjih pa največkrat kar 24 ur nepretrgoma, da posameznega oglašanja z domačih gora sploh ne omenjamo.

Ekipe našega kluba so največkrat sodelovale na UKV tekmovanjih. Naštejmo le nekaj naših lokacij: Črna prst (4x), Krn (5x), Mangrt (3x), Kanin (2x), Kobariški stol (2x), Triglav (2x), Solarji (1), Grudnica (1x) in druge; mlajši člani so se udeleževali tekmovanj v ťlovu na lisicoŤ, odzivali smo se vabilom sosednjih radioamterjev iz Italije in Avstrije.

Na KV frekvencah so vzpostavljene zveze z vsemi kontinenti sveta, kar je omogočila že omenjena, v letu 1968 nabavljena radijska postaja TRIO, medtem ko je kasnejša, še sodobnejša oprema ta cilj le olajšala. O udeležbi na tekmovanjih pričajo številne diplome, še več je primerov, ko so pogoji za pridobitev izpolnjeni, a jih ne zahtevamo. Naša aktivnost je nedvomno pripomogla k afirmaciji domačega kraja, kajti zavedati se moramo, da radioamaterska zveza (QSO) z nekom, ki je oddaljen tisoče in tisoče kilometrov, morda na mrzlem severu, daljnji Japonski, v vroči Avstraliji ali Ameriki, ni samo oseben stik z nekom, ki ga sicer osebno ne poznamo, temveč je veliko več – sklepajo se poznanstva, spoznavajo se tuje dežele in ljudje, njih običaji in jezik, širi se splošno obzorje in nenazadnje je to tudi nevsiljiva gesta za privabljanje tujih gostov.

Tiskanje prve klubske QSL kartice nam je omogočila tovarna AET Tolmin; ni bila sicer ravno estetska, a smo bili ponosni nanjo, ker je bila naša in smo se z njo lahko predstavljali. V letu 1983 smo dali v tisk novo kartico, uporabno za vse PPS, to je Tolmin, Podbrdo, Kobarid in Bovec.

Prepričljiv podatek o naši aktivnosti za celotno obdobje bi bilo število opravljenih zvez po posameznih letih, a kaj, ko radioamaterji nimamo preveč radi administracije, zato naj za ilustracijo povzamem ohranjeno poročilo iz leta 1972, iz katerega je razvidno, da smo samo do tedaj opravili s samo štirimi pozivnimi znaki okrog 5000 zvez, od katerih je bilo več kot 80 držav po DXCC listi. Kakšen je rezultat po 38 letih klubskega delovanja, ob vsej sodobni tehniki, ko imamo evidentiranih več kot sto pozivnih znakov, si ne moremo niti zamisliti. Res je, da je vprašljiva aktivnost vseh lastnikov pozivnih znakov, vendar ne glede na to, obseg vseh opravljenih zvez je vsekakor velik. Najbolj pomembno je, da smo vse te operaterje usposobili ali vsaj navdušili za radijsko tehniko v našem domačem klubu. Mnogi od teh so danes vrhunski strokovnjaki na področju telekomunikacij.
Pomembno je poudariti, da smo ob vzpostavljanju prvih UKV zvez sistematično proučevali možnosti takih zvez na našem območju, kar je, ob upoštevanju konfiguracije domačega terena, v izjemnih razmerah vsekakor koristen podatek.

Člani našega kluba so sodelovali v vseh znanih akcijah NNNP z vso primerno razpoložljivo opremo. Za občinske strukture je bilo dokaj poučno, ko sta februarja 1970 dva naša člana sodelovala pri vzpostavitvi radijske zveze med Kobaridom in Bovcem ob priliki, ko so bile vse običajne zveze med tema krajema prekinjene zaradi velikih količin novo zapadlega snega. Na razpolago je bil električni generator našega radiokluba, ki je bil tedaj edini primeren samostojni vir električne energije v občini (HI…).
Aktivnosti zadnja leta potekajo v znamenju računalnikov in sodobnih načinov komunikacij. Po zaslugi goriškega radioamaterja Matjaža Vidmarja in pomoči Vlada Valentinčiča iz Kobarida, do nedavnega tudi člana našega kluba, ter seveda ne nazadnje Primoža Lemuta, imamo v Sloveniji, posebno pa na našem področju, zavidanja vredno amatersko packet omrežje, preko katerega lahko vstopamo v Internet.

Pogled v prihodnost

Ob priliki, ko izkoriščamo Internet kot svojevrsten medij za popularizacijo naše dejavnosti, se zavedamo, da nismo izpolnili vseh nalog in zamisli, ki smo si jih naložili ob ustanovitvi kluba, vendar nam je v zadovoljstvo, da smo med mladimi zasejali seme zanimanja za radioamaterstvo, za sodobne tokove na področju telekomunikacij in tako po svojih močeh pomagali širiti tehnično kulturo v domačem kraju.

Človekov nemirni duh – in za take se radioamaterji imamo, mar ne – je sposoben premostiti marsikatero težavo in problem, zato z optimizmom zremo v prihodnost. Odprtega imamo še veliko dela… Mladim namenjajmo našo največjo skrb!

(Narcis-S57UNM, 19. september 2004)